Z roko v roki hitiva veter in jaz.
V podobah jesenskih nekje tvoj obraz.
Gole so veje in polja požeta.
Končana je pot in nov...

Belina zidov govori mi,
nikjer ni sledi, umazanija,
zavedno prekrito trpljenje….koliko njih
se je s pogledom oziralo mednje...

Smrt, težka, polžasta zasledovalka,
minljivim tkalka mreže večnosti,
brez razgledov razlezena praznina,
ponosna davež,
ki požel...

Ko v tihem mraku na balkonu sedim
in veter se mi v lase zakaja,
na mirnem nebu ugotovim,
da mesec nocoj k meni prihaja.
Beri dalje...

nekoc sva si delila isto nebo...iste sanje...nekoc le moje je blo tvoje telo...

nekoc si me ljubila..nekoc si me zelela...a zdaj nas...

Kot nagnusna bolečina se dviguje njegova strast do bolanega življenja
in prekletstvo trpljenja je v razbiti duši le še prah.<...

Razumem pomen vstajenja mesa
takrat se zavedena ljubezen odvaja,
zajeta od trmasto krutih želja,
nazaj v čakajočo ožaloščeno...

sonce zahaja
rdeče barva oblake
mene napaja

Prebuja se nov dan. 
Ti pa sam
iz noči prihajaš.
Kot da ne obstajaš
v njenih več očeh,
ki so v neštetih dneh, Beri dalje...

Lase spletene v kito,
sij marjetic v očeh
in prikriti tujek.
V ustih karies
in porumeneli zobje Beri dalje...