Izpij me,
bleščečo temino mojega pogleda,
vzemi ta ogenj,
kipečo mehkobo drhtečega telesa,
slap rdečih las,
ki pada po gladki koži hrbta
in boža dva štrleča popka,
ki se dvigata k tebi,
žejna tvojih ustnic...

Skozi režo budnosti
se topim vate.
Vse naokrog sanje,
jaz pa po kapljicah
padam iz njih.

Ko se mrak trepetaje potaplja v temo,
začutim narobe.
Odprejo se vrata v obrnjeno srce.
Ni obzorja, ni smerokaza, ni prav.
Samo je. 

Neizbežno je:
- da prihaja,
- da odhaja.

Jesen, že trka na vrata -
svet tone v počitek,
na poti je ptic jata.

In ti, korakaš stran -
vzel mi boš ves užitek,
sprašujem se, je bilo res vse za manj.

Razsuti tovor,
obuti raček.
Zbegani govor,
grdi maček.

Rdeči javor,
vrtni palček.
Sporni prapor,
zbegani malček.

Pišem mu o ptici
davno prigušen njen krik
med čredami rok plazi izgubljen
dotik.
Pišem mu o dnevu
brez dlani drobi se v šepet
čaka v gosti temi le hijena
klepet.
Pišem mu o imenu
kot dete v mlečni svit privito
je misel zver ki bije obnemel čas
zvito.
Pišem mu o...