večerna Ljubljana
magija ti sije z oči ...

kako ti lahko po petih minutah
povejo, da si moten, če nisi?
samo potlačil sem
grde stvari
grde kot jaz
čudno, lepih kot jaz pa nisem
kam greeeeem?
zakaj si delam to?

Spominjam se;
Zrak je bil prežet
s cvetjem modrega sonca
in nebo se je oblačilo
v majhne, zlate oblake.

Takrat sem prvič govoril z ljudmi,
iz ust katerih je tekla kri.
Bil sem tam, zraven,
in tudi jaz sem bil krvav.

Za tasladke
obešam zlikovce vseh vrst.
Stegujem se na prstih,
in brišem umazanijo z vrvi.
Srce kliče pravično kazen,
razum jo vzvalovi.
V ogledalu oči zabliskne gajžla.
Med zobmi grizem v uzanc.

Tistim, ki želijo omejiti
druge in se pri tem sami skriti ...
Naj se jim zatakne povečanje
davkov nepovratno na os riti ...

Vem, da nisem prva
na rožnatem koncu mavrice,
tudi nisem druga
v čakajoči vrsti radovednih,
vem, da ne bom tretja
na tvojem seznamu ljubezni,
pa tudi ne zadnja, ki
si namenil ji nasmeh to jutro.

Dolge vrste
nevidnih čakajočih
na neizbežni
konec.