pojavi se
kot prazno polje

izsušena zemlja
in vreča skaljenih semen

pestujem prst
kapljam tišino

občutim dotik
sijanje pepela

Iz sobe v sobo
pa še nazaj,
preveva me spoznanje,
da je v vsakem kotičku
mojega domovanja
kakšna moja stvar.

Vse ima svoje mesto,
stalno ali začasno,
moder šal lenobno leži
preko kavča,
dragi uhani se bleščijo
ob postelji,

Ko si v meni,
te v sebi ne čutim.
Tvoji dotiki zdrsijo
čez meglico telesa.

Dekle, ženska,
ki živi življenje
ni jaz:
ko te poljublja,
ko služi,
ko ne joče,
ko hodi naprej,
mene pušča zadaj.

Zaprosil bi
za tvojo roko

ceste so
dandanes
še kako
nevarne

Ustrelil sem šerifa
z levookim pogledom
nameril sem mu
v plemenita jajca
in mu jih razbil
kot bi pekel piškote

Ustrelil sem šerifa
brez brade in vesti
drugo kroglo sem
mu poslal v srce
lahkotno kot
kupidovo puščico

Cesta brez začetka
koruzna polja
brez traktorjev
žejna trava
med vrsticami
vodni stolp
s suho vsebino
paradižnik,
ki ga tam
več ni