Strmim v kup meni neznanih črk
ki se besno prelivajo iz ene v drugo stran
in potem še nekakšna čudna slika.

Moj inteligenčni kvocient
ni bil izmerjen,
ali pa je ostal v starih arhivih
ki jim je že potekel rok časa.

Logika mojega sveta je
popolnoma v nasprotju s kupom
besnih črk,
tudi njihova prepoznavnost
ne reši mojega problema.

Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.
In z žalostjo
sva sosedi.

Sneženi kepi
žerjavica poletja
kuhan čaj za dva

Cvetica umira. Trpi.
Nikoli ni želela
tega.
Velika črna
P R A Z N I N A

Vse bi lahko bilo popolno. Ni je bilo.
Koliko časa bomo še šteli?
dokler ne bo ura odbila ... 6.

Aplavz! Uživate ob mojem trpljenju?
Kdo sploh ste? Saj niste sposobni ljubiti.
Ni še konec. Šele začelo se je.

Kako to mislite?
Tako kot sem tudi rekel. Ste bili vi?
Ne ... ne ... nikoli. Kaj tako grozljivega ...
Kdo pa naj bi po vaše bil?
Ne vem ... nihče ... nihče ni tega sposoben.
Samomor?
Ne hvala, vredu bo. Nekoč ...

moram te imeti
in te nočem
hočem te blizu
ko te ni me spravljaš v obup
ko si blizu sem.. jaz.
lažem
ko si blizu si še bolj želim tvoje sape na mojem vratu v neki zakotni sobi
opazujem te
sledim ti po sobi
malo mi je mar za zrak, zrak je preveč samoumeven
can i?