Previdno hodim po robu,
previs je previsok,
globina mojih želja
prenizko,
ne morem vanjo.

Previdno hodim po robu,
previs je preoster,
širina mojih želja
se izgublja
v vsakdanjosti.

Zvonenje telefona se razlega po sobi
že ducat vdihov.

Po vsaki periodi se tišina stopnjuje
v neskončnost,
kričeče v moje uho zahteva odgovor,
gib roke proti slušalki,
odrešitev,
razbremenitev skrivnosti
temnih senc,
ki na drugem koncu
vrejo iz duše
v prazen prostor med mano in njim.

Ti.

Pridi!
Tvoj angelski glas me vabi
v tvoje naročje.
Sprejmem povabilo s
senco v srcu.
Hodim za tabo
in čakam.

Čakam, da se svetlobna drevesa
spremenijo v ožganine,
da rdeča zažari tam,
kjer modra gori.
Bojim se te.
Bojim se, da luč se v temo spremeni.
Bojim se, da tvoj angelski glas
postane hudičev krohot.

ker so sive ceste,
ker je semafor v okvari,
ker kaplje mažejo šipe,
ker imam ledene roke.
Daj joči,
če mavrica zamudi avtobus!

Preko drevesnih vrhov
žarek upanja
razsvetli dušo.
Sence prijetne hladijo
razgreto srce.
Poljub sonca.