povpraševanje
po ljubezni narašča
v višjih pisarnah
se sliši tiktakanje
bioloških ur

Skozi membrano papirja
ti zrem v oči
Svilene.

Noč tihuje v samoti. 

Stene so težke z besedami,
gosti dan se je zlil v odtoke.

Še ena nevihta je mimo. 

ukradeno s peščenih ur
se zatika za zobmi
praska me po stegnih 
daj poliži mi oči

ne morem več ostati
grem dokler je še čas
za žaluzijami so vrata
res žalujem ta razvrat

razbitine ur in peska
predstava brez pretvez
opraskam se po veki
oči so brez prevez

Kaniš vzdržati
na potnih dlaneh
drže se za
božanstvo
zaljubljenega
pogleda.

Kaniš skozi
brezdanji
očesni kotiček
pokukavati
in nikdar
zdrseti.

Odpotuj.

Z mano v čas.
Kjer urni kazalec
obeša spomin.  

In ne šteje.
Ne šteje.

Vidi mravljico na tleh.
In mrvico kruha.

Ponovno prebujen
z odprtimi očmi
z nasmehom na ustih
z razprtimi dlanmi
s pesmijo v srcu.

Z odprtimi očmi
polnimi idej
takih in drugačnih
smešnih in resnih
za vsakega nekaj.

Z nasmehom na ustih
ki ga širi naokoli
nalezljiv je kot gripa
a precej lepši
in toplejši.