Malo sem pil
filozofiral
kadil
masturbiral

Pač

Božič je bil

To je super mesto. Ja, to mesto je res
nekaj posebnega. Najlepše mesto na svetu, za nič ga ne bi menjal,
mi reče prijatelj, ko se počasi vlečeva skozi decembrski vrvež
razpenjene reke obsedenih nakupovalcev.
Spet ne rečem nič, rahlo pokimam: pojdiva na pivo!
Postreže natakar z dolgimi lici in očitnim mačkom,
srebava vsak svojo zlatorumeno merico, še vedno opazujoč
neusahljiv tok polietilenskih vrečk, zamolklih plaščev in pisanih šalov, kožuhov in
anorakov, dežnikov, balonov, cekarjev:
kondenzat vztrajno megli okna lokala, občasno kaka kapljica steče
po steklu navzdol, gostje prihajajo in odhajajo, tako je to.

Spet me kliče. Pozno popoldne je in
pravi, da kliče samo zato, da mi pove, da me ima rada.
Odsotno hodim gor in dol, ja... ja ... aha, ja...
s slušalko vestno prilepljeno na uho z drugo roko prestavljam
stvari po sobi, kot bi jim s tem pomagal poiskati pravo mesto,
jih skušal obuditi v življenje.
Kup umazanih srajc in nogavic na stolu, težek sneg na mansardnih oknih
in na parkirišču pred Likovno akademijo, zgradba glavnega štaba
Nove ljubljanske banke, ampak ona govori, govori, govori, govori.
Popoldan se je že prevesil v večer in noč,
z muko ugotavljam, da tega iskanja še dolgo ne bo konec, končno
vpraša: Ali imaš dovolj denarja?
 

Z jezikom je okušal rane,
s peskom posute,
s tisto drobno mivko
iz katere je štrlel nož.

Švist.
Spet švist.
Švist.
Nesojeni Zorro je pustil
sledi brazgotin,
da se bodo imeli vnuki
s čim pobahati pred
svojimi prijatelji.

Vsaj upal je tako.

iskanje luči in odkritje teme
nikogaršnja zemlja kliče
tvoje doživetje po imenu
nikoli ne pozabi pozabljati
spomini grozijo s pogubo
gnile rože na steni me
opozorijo na to in mrtva vrtnica
krhkih listov kar prosi
naj o tem ne razmišljam

Oprosti, draga, da nisem pozabil.
Tako mi je žal.

Vonj orošenih
kazalcev je brezčasno
krožil nad strastjo.
Skozi uho šivanke
sva polizala prste.