duša, polna stekla
na postelji pelina
briše svoje sledi

porezana in omadeževana
odhaja in se sramuje tega
kar je napravila iz sebe

zmečkano senco

   Vstavite kovanec
je s svetlečimi črkami pisalo na zaslonu.
Prsti so segli po kovinski disk in ga
nežno porinili v zevajočo odprtino.
   Vstavite kovanec
Dvojnik prvega, le da je bil izdan
tri leta kasneje,
je sledil v temačno globel.
   Vstavite kovanec

Rada bi vzela besede nazaj,
prek noči,
ko pesniki obmolknejo.
Rada bi jih poslala stran,
prek sončnih zahodov.
Pozabila bom.
Vonj.
In kako srce utripa pod prsti.
Pospravila bom posteljo
in zaspala na terminalu.

Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez dotika, brez pogleda.
Ne smeš, vem.
In jaz se poskušam spremeniti.
Veva, kaj narediti. Ne veva, kako.
Morda te bom vedno ljubila.
Na tisti način.
Tudi pod lučmi tujih ulic,

Brez besed je takšna
oguljena fraza
ki se je ne grem več,
pa vendar me prisiliš,
da mi kar naprej roji po glavi.

Brez besed
sem srkala vase tvojo
zanimivo neurejenost,
tako drugačno in nepričakovano,
brez besed si se smehljal
mojemu neprikritemu občudovanju,
brez besed
odideš iz mojega življenja
in brez besed se vanj
vrneš vedno znova in naprej
se greva igro »brez besed«.

dinamično upiranje najinih teles
upiranje proti razhodu
prepiri iz tlečega trenja
užitki v podiranju tabujev
nežnost razvija brisanje slabosti

to je dom najine usode
končno zavidljiv

tipaš sunek največje resnice?
tipaš telepatsko vihravost dveh src
ki se spajata v eno?