Na tem svetu sem čisto sama.
Sama v svoji koži,
Sama v svojih mislih,
Sama.
Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo sem sama.
Zvečer, ko potonem v sanje sem sama.
Podnevi sledim svojim ciljem, sama.
In tako moje želje, moji načrti, moje sanje,
Odražajo mene samo.
Na tem svetu sem čisto sama,
Sama v družbi nešteto ljudi.

Vonj po crkovini se širi v zraku in
zažira v tapete,
nekoč živih barv,
danes sive in preperele,
da se od njih ločijo fini delci,
ki se mi lepijo na kožo,
nekoč rožnato,
danes bledo in umazano od
lastnih izločkov,
ki se že dolgo kopičijo
nekje na moji levi strani,
desno od stola,
nasproti nočne omarice,
na kateri je še vedno tvoja slika,
nekoč živih barv,
a danes...

Včasih, če pride torek
te vedno čakam.
Skupaj pijeva kavo
dokler ne prideš.
Potem se nasmehneva.

Sonce je rumeno,
trava je zelena
in ljudje so dobri.

Imam žensko, oh da.
Blago me tolerira.
Verjetno bova kmalu seksala.

To je pozitivno.
To je ne-negativno.
V hladilniku imam še nekaj fižolove juhe (da, pri štiriindvajsetih živim doma).

Vijolična je barva ljubezni-
barva večernega neba poleti,
ko krvavijo zvezde
v nemirne ventrikle mladosti.

Naivni dotiki začinijo vonj,
žile se vežejo s včeraj.
Kodrov več nimam,
dlani so pa polne.

Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice, ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,