Usedlina dneva.
Nežno me treplja po rami,
kakor gozdna vila
zadiši po travi,
zadiši po beli kavi.

Skozi čas odmeva
včasih se kot blisk predrami
spet zadrema.

Prebudi odtenke črk
paleto barv nariše,
zapleše ples na glasbo črt
pod košček duše se podpiše.

sedel sem pod drevo
vračal izgubljene žoge

detlov ritem sem poslušal

na napeti elastiki
nenevarne frače
besede sem izpuščal

pod oblakom tema
sonce pod drevesom
za hrbtom
senca izpila je svetlobo

Tako je preprosto umreti na krilih besed.
Kaplje rinejo v okno
za zidom se riše pomlad.

Tam zunaj kričeče brsti,
eksplozija semen,
prerojenost prsti.

Noč se spreminja v prah.

Buči v glavi.
Kriki besed so preglasni
v tem jutru,
ki pride za jutrom
in gre za večer,
kot potuhnjene sanje.

Tišina prihaja.

Napila se bom njene veličine,
pila jo bom v jutrih,
posutih z mavrico,
v večerih,
pokritih s tančico.

Senča spet cveti-
sedmo leto zapored.
Pod kožo
sem še zmeraj
mrhovinar.
Ohlajena hotenja sesam
skozi pore
nerazložljive žalosti.

puščaš me hladno
in suho

Ljubim te.
to očitno
nikoli ni
dovolj 

hedonizem hira
pa noče umreti