Na papirju sva; dve premici,
različni, a vzporedni.
Brezkončni, breztežni.
Potekam ob tebi, sledim ti,
včasih te hočem tako zelo,
da se skoraj preslikam vate.
Včasih se mi že malo meša.
Potem se spomnim,
da sem samo premica,
kot megla sledim ti - bežeča,
zabita premica.

Noč je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.

Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.

Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.

Zlati ris v očeh ciganke
ki me zvabi k ognju klečečo
Iz njenih krvavo rdečih ustnic
z njo dihajo temačne prerokbe

Utapljam se v...
... večnost

Uide mi misel
ko mi v glavi klikne
notranja navigacija-preračunavam...

Danes je bila ledena doba.
Knjižnica je bila zamrzovalnik.
Tvoj glas je bil anestetik.
Patetik. To sem jaz.
Boris A. Novak se mi je režal s police.
Zobje in jezik so se mi spremenili v leden biskvit.
Režalo se mi je pol pesniške golazni.

In jaz sanjarim o blesavih vzporednicah,
o Dotikanjih in o jabkah.
Sredi ledene dobe.

Dobiva se na trgu
ker ponavadi malo zamujaš
te lahko gledam že od daleč

tvoja račja, a elegantna hoja
vzravnana se mi smejiš
ko počasi padaš proti meni

V slaščičarni se upiraš
dvema kepicama, na koncu
dobiš eno in tudi to ti je preveč
razdražena trdiš

Natrpali smo se v avte

ti jasno spredaj, da si lahko
držala mojo roko na menjalniku.
Popoldan je bil vroč, na začetku sem
zgrešil izvoz in smo morali obrnit
na Jesenicah,
šele čez nekaj ur sem se neučakan
vrgel v vodo barve zelenih
steklenic in plitvo dihal,
te opazoval, kako kadiš na
bregu. Kopat se nisi mogla,
ker si imela menstruacijo.