Napisal/a LORELLIA, v torek, 17. apr. 07 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Trenutki so se razplamteli v podvojene sanje
kot tvoje biserno oko v valove morja,
obstala sem ob senci večnega razpotja;
naj obstojim, naj krenem dalje?
Malce je strašno in skrivnostno molčeče
in malce sem plašna v tej zibelki sonca,
kot čudna daljava zaziblje z obzorja
prastara davnina mi v strastno srce.
Ne gre več drugače;
kot plamen ujet med oblake
sem odvrgla davnine.
kot angel pripet na korake
srce je
in VPIJE!
Ne gre več drugače;
preveč je preprosto...
in vržem se hitro,
brez zdrahe,
med divje valove...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|