Drevo v vetru,
drevo, ki si želi potovati,
prikovano v pomladno razbohotenost,
ki kliče po življenju  premikanja!
Korenine pa se ne vdajo
in le orkan v svoji neizprosnosti,
bi lahko, z divjanjem v kaosu teme,
odnesel drevo nekam proč in ga raztreščil v smrt,
kakor da bi nekdo sredi najhujše nevihte,
na pomorsko pot z majhno jadrnico,
poslal slepega kapitana in pustil,
da ga rohnenje valov kmalu odnese v brezno morja.

Odpustil sem čustvo duhovnih strani
ostalo meso je in moje kosti,
naenkrat svoboden kot kamen sam svoj
v svoji trdoti pripravljen na boj,
a kaj bi jaz drugo delal, hotel
enak kot nešteto generacij poprej.
Se spomnim teh časov, živeč brez zasnov
imel sem le nekaj človeških osnov;
Se oblekel vame je homo habilis,
iznesel iz mene živalski zapis.
Sedaj spet postajam v sebi zver
vračam sovražnost v notranjo dver.

Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice, ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,

Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala ostanke
školjk prisesanih na
tvoji razboleli koži
nisi se zbudila ob
dotiku raskavih skal
podrgnila si svoje
dlani na mahovju
in pulila drobce

Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,

da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo; sonce v zenitu;
zažeja me, v tej vročini pasji,

Silovito doživljam svoje trenutke
življenje mi nudi pester program,
ljubezni sledijo strah, razburljivost
sovraštvu in trmi sem najmanj vdan.

Znati zaznati se v svoji zmoti
je želja in misel vseh nas ljudi,
ni vidne pravice v tem sosledju,
zato se trpljenje prav rado zgodi.

Jaz sem tam
kjer ti ne moreš biti.

Tavam med nepreglednim
poljem zlatego valovečega klasja,
moje misli se zlivajo z valovanjem
zrelega žita.
Proti tlom in spet nazaj
nad navideznio črto
žitnih glav
jih razigrano premetava
veter.
Čakajo na neizbežno setev,
da se spremenijo
v minlijiv beli prah.

Ko se bom vrnila
v moj znani svet
tebe več ne bo,
odšel boš po poti
vseh tistih, ki
korakajo počasi
po svoji cesti vsakdana.

Smejal se boš soncu
in gledal zvezde -
tam nekje,
ne v mojem svetu.

Glej le naprej,
uživaj življenje,
pozabi skrbi,
minulo trplenje.

Podarjaj veselje,
prijazno besedo,
v čemernih, nestrpnih,
mapravil boš zmedo.

Izval boš nasmeh,
jim odpiral oči,
najslajša ta pot,
vsaj meni se zdi!

prav imaš
morala bi se zaviti v šal
s kapo na glavi
tako mrzlo piha julij

vroče poletno sonce
ne ogreje Valentina v februarju
še Blegoš takrat
ko so lica ledenela
je bil vroč

zdaj pa
tako mrzlo piha poletje

Smo le okvirji
za nedokončano umetnino imenovano Življenje.

Ležimo v kotu in čakamo da nekdo nanese nove barve
na naše belo platno.

Morda bo naša slika izpadla mojstrovina,
občudovana, preučevana in zaničevana s strani mnogih,
zaradi grotesknosti prepovedana in vržena v peč,
ali nedokončana in neopažena pristala v zaprašeni kleti.

Iskal sem resnico, odkritosrčnost.
Nisem je našel ne v gozdu,
ne na jasi, ne v sadovnjaku.

Nekdo mi je rekel naj še iščem
Morda pri ljudeh, med njimi,
z njimi, v njihovih očeh.

In slišall sem za ljudi, ženske,
ki se prodajajo ker nimajo zaposlitve,
zgolj zaradi preživetja.

¨V vsakem slabem je nekaj dobrega,¨
me pozdravi misel none,
ko prodam navdih
za srečo.

Blodim po spominih,
iščem ustvarjalnost.
Razblinila se je
v izviru neizvirnosti.

Izlijem radost -
kot mnogo teh
in onih prej.

Vsem v spomin,
na srečo in veselje
nocoj vzdigam
čašo vina
za spomin
in opomin,
da življenje
naše kratko je.

Le nocoj
svetu v spomin
pojem pesem svojo
iz srca,
čeprav praznega,
se z vami nocoj
veselim
in svoje zgodbe
z vami delim.

Šepet mojega srca
se vije skozi
polja zelena
in rumen da,
da bi moja beseda
le do tebe prišla.

Šepet tišine
pa ostaja pri meni,
da varujem jo jaz,
a tebi ljubljena moja
poklanjam
še zadnji šepet
svojega srca.

Čeprav je majhna,
je lepa,
včasih prelepa
a Slovenija je moj dom.

Kakor cesta prevožena
je naša Slovenija
majhna,
da še zemljevid
komaj jo prikaže.

Mnogo porazov in vzponov
sem doživel,
a za vedno sem zapisan
s spominom,
da me ljubezen je pustila
in me ulica hranila.

Sem pesniti začel,
a vedno s spominom,
da te ob meni več ni.

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So galebi letali
čez širno morje in
mi spomin prebudili,
da na kraju,
kjer sedaj stojim
nekoč dve duši
zaljubljeni sta stali.

Prvo srečanje
v ljubezni s teboj
sem preživel,
a kaj ko v tvojem srcu
zate ljubezen ne obstaja.

Si ranila mene,
a to še preživel bi
če le ne bi mojo mater
tvoje laži tako prizadele,
verjemi to odpustiti
ti ne morem.