Težko razumljivi so zakoni življenja
kot da uravnoteženosti v ničemer najti ni,
ko misliš da si našel svoj ekvilibrij,
te že pik komarca zlahka zamori.

Res je vse v stalnem valovanju
vsaka svetloba si senco pridobi
in tudi čas rad čisto mlako kvari,
zato le pustimo, da nas nekaj vetri.

Nahajam se v posebnem razdobju
prasvetloba se spiralno dviga skozi me,
iz centra reda brez vsakršnih zadržkov,
ob drhtenju telesa njena pot se povzpne.

Še en liter krčmar,
da se napijem črnine;
prav briga me za ves denar,
le da se rešim neizmerne praznine.

Ah, ta vražja brezupna samota
in ti ljubica nezvesta,
zaradi tebe v grlu suhota
in pred mano dvojna cesta.

Melanholično podnebje
pod oblaki samote
širi svoj vonj povsod,
po srcu; brez sramote.

Še tiste žive fasade
je brezbrižnost očrnila.
Vsem žrtvam zmot oblast
je prihodnost zavrnila.

Bivše sončne ceste
postale so počivališče
mrtvoležečim sencam;
kot množično grobišče.

O, ta stavčna analiza
me je vsega zagrenila,
besedna vrsta in njen člen
sta mi življenje spreobrnila.
V karkoli se zamislim
spremlja me enak občutek,
plavam v oceanu misli,
čuteč, da z dobrim se razkrivam,
a pri kraju ugotavljam,
da v globinah tega ni.

Usmerjal sem edinega vojščaka
v razne boje nepredvidenih moči,
od rane zore ali mraka,
se je boril za mir še sredi noči.

Kot advokat v hudo resnih sporih
kjer potrpežljivost mu bila je v ponos,
v najobčutljivejših trenutkih delovanja,
le od njega je izhod odvisen bil.

Telesa- tesno ob meni se proti moji volji zaletavajo obme..
Povzročijo premikanje igel v mojem želodcu.
Bolečina. Realnost. Izgubljen spomin- šel sem v trgovino in si kupil novega- 125 €
Kupil sem tudi tvoj pogled- 345€ +
in ker je bil tako mamljiv, sem si moRal privoščiti še eno dozo..
TVOJIH OČI.
Da, tvoj pogled je strup.. strup ni več poceni.
Nato sem prodal svojo dušo, da bi si lahko kupil še en tvoj pogled..
A bilo je prepozno.
Izgubil sem samega sebe.. nekje med policami trgovine.

Prihod, odhod
vzhod, zahod
sem mar spet v šoli

ne saj vem-

prihod
ko prideš v vidno
mi obzorje
se čas začne
premikati prehitro,

Brezizhodnost
Tvoj prvi prihod
je v naročju nosil konec
Potuhnjen, prikrit
Podzavest je slutila

Brezizhodnost
Spim v oklepu njenega bogastva
Zaljubljena slepota
kroji v meni srajco posesivnosti
Obleče

Bil si idol
Človek z vsebino
Popoln mo

Rojen pod srečno zvezdo
izurjen za uspeh
izbran za zmagovalca
z blagoslovom bogov.

Neustrašen v bitkah
nežen z ženskami
krut s sovražniki
milosten do ubogih.

Danes bom sončna očala
pustila doma
Nočem bit več vsaka peta
ki pade po stopnicah
Razkrila bom tvojo zlobo

Ti pa lahko posodim očala
da boš za njimi skril
svoj strah
ko bodo s prstom kazali nate

Toliko me je še dobrota
Da ti jih posodim
Zlobni strahopetec

Pajčolan
Črnina
Rdeči čeveljci iz OZA
Iščem deklico rdečkastih las
ki je pobirala kamenčke po tej poti

Smejala se je na ves glas
krohotala
da si jo slišal daleč naokoli

Danes mora odrasti
Danes moram pokopati njeno otroštvo

Tistih, ki tako radi obrekujejo,
si s tem gradijo svojo prihodnost,
ob tem pomagajo s podlimi lažmi,
pozabljajo na svoje grehe,
ob lažeh svojo neotesanost.

A imajo denar, moč,
lepo urejeni, nasmejani,
polni obljub nam ponujajo raj,
sami pa so že v njem,
obdani s sebi enakimi.

Tam daleč preko morja,
kjer sonce močno pripeka,
ali visoko na Himalaji,
živijo ljudje, nam soljudje.

Ne vedo za računalnike, internet,
nimajo televizij, super trgovin,
niso videli semaforjev,
niti formule ena.

Ne vedo za super medicino,
mikro čipe, klimo, modo,
letala na nebu jih motijo,
vnašajo nemir, strah.

spoznal sem osebo,katera mi je največ pomenila v mojem življenju in še vedno mi največ pomeni!!takšne osebe še nisem nikoli spoznal in je poznal vse do zdaj.povem lahko samo,da takšna oseba več ne obstaja na tem svetu,kot je ona!!pokazala mi je kaj zares pomeni iskrenost,poštenost,imeti zares nekoga rad in ga spoštovat!uspelo ji je nekaj,kaj ni uspelo niti eni osebi!upal sem se odpret in ji podariti 100% ljubezen,toplino,zavetje...

Vleče me, vleče me nekam tja, Ker ne vem, če tu sem res doma. Vem, da ne morem dobit' več ljubezni, Kot mi jo moja mati da, A mene še vedno vleče nekam tja. Nočem nič, ker vse imam, A še vedno me vleče sonce, Vleče me ocean. Ni mi več všeč moj vsakdan, Rada bi šla nekam, res daleč stran. Kam, ne vem in tudi ne zakaj. Sama grem, da najdem tam svoj raj.

V predsobi svojih misli
čakam na željen navdih,
nudi mi ga to življenje,
sončni žarki, morda nov stih.

Ne morem izreči, da sem dobro
s tem pripišem si pomen,
to značajsko kvaliteto
le po smrti lahko zvem.

Nasprotno pa se moji sreči
duša rada veseli,
substanca, ki srce prežema,
je prva skrb nad vseh skrbi.

Sedim in molčim
štejem sekunde, minute
bežeče trenutke,
vem da te
kmalu ne bo.

Saj ni tako
ti ostajaš,
odhajam jaz.

Samo dotik ljubezni
bo dovolj, da vstanem s kolen,
ko gledam te v rokah smrti, mama.
Za teboj bi šla,
a čutim, da sem zadolžena za najine dotike,
da jih zložim v album.

Vstopim v sobo s prižganim snopom
dotikov na končičih srca, besed, roženice, brbončic,
ličnicah.
Z lončnico raztapljam bolečino in nama neznani strah.

Zaprepadeni se srečava na dotikališču,
ko bolezen zamahne s šlajerjem brezčutnosti.
S prstom nama kaže v črte in v krivulje, kislega in sladkega.
Nočem, da izveš, da se počutim kot nedotika,
ki so jo presadili v žalost.