Je prazen lonec domišlije, čakam da bo poln, da se zlije po papirju, da plaval bom kot čoln, po morju poezije.

Kam pojdeš ti Otrok Narave,
postlana ti je pot do slave,
polna neznanih je prigod težav,
povzdiguješ zdaj svoj duh dišav.

Z zvezdami se smejiš,
greješ se s Soncem in hitiš,
na temno stran meseca,
kjer čaka te ....

Zdaj si tam, in tudi tu.

Trohneče padam v votlost sebe,
kot mah preraščaš mojo dušo.
Poslušaj! Slišiš? Ni srca...
V strahu samost drgeta.

Skozi režo budnosti
se topim vate.
Vse naokrog sanje,
jaz pa po kapljicah
padam iz njih.

Ko se mrak trepetaje potaplja v temo,
začutim narobe.
Odprejo se vrata v obrnjeno srce.
Ni obzorja, ni smerokaza, ni prav.
Samo je. 

So trenutki,
ko je treba molčati.
In čakati...

Da iz pogleda zraste poljub.
Da se prsti pretočijo v melodijo.
Da se pajčevine v čipko spremenijo.

Neizbežno je:
- da prihaja,
- da odhaja.

Jesen, že trka na vrata -
svet tone v počitek,
na poti je ptic jata.

In ti, korakaš stran -
vzel mi boš ves užitek,
sprašujem se, je bilo res vse za manj.

Napisane pesmi,
so imele namen.
Niso ga dosegle,
zato več ne pišem.

Več te ne rišem,
portrete sem zažgal.
En nedokončan akt,
je le še ostal.

Plešasti Janez,
Kranjce peče.
Zavisten danes,
pesek meče.

Danes pesek,
včeraj polena.
Skupni presek,
jedro problema.

pot življenja,
je pot trpljenja,
pot ki v črnino,
je ovita
in je skrita.

Na tej poti,
te veliko doleti,
ovire premaguješ,
zarote kuješ,
in veliko potuješ.


včasih je boleča,
včasih nasmehne,
se ti sreča,
sreča ki je žareča.

Modro nebo,
zelena trava,
narava vsa je prepojena,
z rimami zgoščena.

Vsi bi le recitirali,
s poezijo se ukvarjali,
mi pa rajši bi ležali,
in soncu se nastavljali.

Pesnik leži, ne more zaspati,
v roke prime papir, začne pisati.
Piše o dnevu, ki se zaključuje
in deževju, ta se nadaljuje.

Nemerno dušo dež umiri,
pesem kapljic nežno igra.
Verze plete predno zaspi,
čustvena izžetost se pozna.

Razsuti tovor,
obuti raček.
Zbegani govor,
grdi maček.

Rdeči javor,
vrtni palček.
Sporni prapor,
zbegani malček.

Dobrodošli v Ljubljani,
med močvirniki, žabarji in zmaji.
Najlepše mesto na svetu,
tako se hvalijo župani.

Zaspano provincjalno mestece,
glavno mesto je postalo.
Nepomembne urbane sralce,
v samovšečne pomembneže dvignilo.

razbijas me s svojo idejo
poslusaj
ko poslusama dva slisima eno
trgas me s svojo zeljo
glej
ko gledava dva vidima eno
ubijas me s svojo jezo
poklekni
ko kleciva dva sva eno

Možje iz ozadja,
skrivajo obraze.
Krivi za padec blagostanja,
in naše poraze.?

Dokler jih ne vidiš,
vsepovprek grozijo.
Ko pa jih izpostaviš,
se v hipu razbežijo.

Gospodje sosednje ulice,
celibatu se predajo.
Krajšajo si urice,
tako, da z otroci se igrajo.

Težka noč,
črn dan.
Krhkost, nemoč,
človek bolan.

Dal bi vse,
za čarobni napoj.
Toda tako ne gre,
vse čaka pokoj.

Ene pač prej,
za druge kasneje.
Sedaj se pa smej,
da ne bo žalosti pozneje.

Sama sebi sm jamo skopala,zdej bom tuki neki casa ostala. V meni je tisoc nejasnih besed,ko mislim kako lep lahko bil bi najin svet. Prevec pesimizma se v meni nabira,ko enx eksplodira mi custva zatira.

Ucasih se pocutim kot brezno brez dna,kot zadnji dih umirajocega. Kot ptica katera zgubila je krila. Rada bi zaspala in se nikoli vec zbudila. Bolecina me rusi kot plaz melanholije,obcutek da razpadam,da srce mi vec ne bije. Ko zavrtela bi cas in te nebi spoznala,kot majhen otrok se.naprej bi se igrala. Te ljubezni ne bi bila delezna a vseeno bi bila svetu hvalezna.