Gledala sem daleč skozi teleskop,
tam na planetu Iluzij si me držal za roko,
zadeval si se s hlapi mojega telesa,
ki sem ga zate pršila z afrodiziakom,
kupila sva super lepilo strasti
in z njim polila najini goli telesi,
da sta se zlepili tam kjer najbolj prija,
povečam ostrino in te zalotim
kako frčiš od mene v svoji raketi,
jaz padam s planeta v novi obup,
zabrišem stran stari teleskop
in si omislim daljnogled,
tega mi zapleni junak,
ki se vrže predme,
zdaj uživava na planetu Realnosti!

Tiha žival nosi v sebi krik,
rada bi našla toplo posteljo,
zavetje pod hrasti,
nekoga, ki bi si snel rokavice,
jo božal brez strahu pred smrtonosno okužbo,
zakaj si izmišljajo,
da ima steklino?          

Poln si ritnih lukenj po celem telesu.
Ves ponosen na svoje drekanje
uživaš v temi
posran.
Jaz ti ploskal ne bom.

Senca izgine.
Zrkla
vidijo le vosek staljenih sveč.

Senc ob nobeni zori ni več.
Samo ena.
Moja.
Skrita nekje
za potolčenim hrbtom.

Senca je različno temna.
Odvisno od stopnje
srepenja praznih zrkel
pomnoženo s faktorjem razuma.
(ko senca izgine, je ni več)

Veke zastrejo motno kroglo očesa,
utrujeno zabetonirajo trenutek v noč.
Ko se spet dvignejo, zjutraj,
oči iščejo svoje sence.
(vidijo le vosek staljenih sveč),

včasih sem sam
med odpadlim listjem iščem jagode
iglice, poljube
in če plavam pod/nad/med oblaki,
zaljubljen v prodane duše,
me...