Prosojna svetoba
ti pada na lase.
Sediš na
marmornatem kipcu.
Gledaš življenja
od daleč.
zamišljena.

Drobec v tem
kratkem stihu
besed zašepečem
ti na uho,
zadeta.

Padec z rdečega stola na nos,
odvzeta topla postelja,
zaplenjeno zaklonišče pod košatimi hrasti,
utapljanje v brezupu brez rokavčkov,
izgubljena nit do veselih občutkov.

KER SI KOCKA LEDU IN JAZ BREZ VŽIGALIC LJUBEZNI!

Vsi na ulice.
Sedet na tla,
glavo med kolena.
V obrambno pozo.
Mižat. Otrdet.

Skrčeni v pozo
prazarodka.
Čakat, da se
prebijemo.
Čakat na nič.

pusti me pri miru
moj jaz
vsaj trenutek mi daj
naj se od tvojih
poteptanih temeljev
odmaknem

vzemi svoje
žičnate zapredke
ponorela bevskanja
histerične poganjke
okostenela ponavljanja
svoj večni prav
nepopustljivo zarjavelost

NAJ ZAŽIVI MOJE ŽIVLJENJE.
TUKAJ IN ZDAJ.

V MAJHNI SOBI
Z ZATEMNJENIMI OKNI
NAJ SE PRIŽGE LUČ. 

PRETEKLOST NAJ NAJDE
POT DO SEDANJOSTI
SEDANJOST NAJ ZAPOJE
MOLITEV PRIHODNOSTI.