Netopirja krik,
odmev skozi tiho noč.
Pusto življenje.

Prodor teloha,
skozi mrzlo črno prst.
Ponovno rojstvo.

Strmeča v ogledalo
poslušam Cohena
nostalgična za melanholijo. 

Moje telo nima smisla za humor.
Za vsako vdolbino,
vsako vreznino in brazgotino,
ostanki lepila,
sledmi solz
pozabljen počiva
nespočeti otrok,
odkrušek ega,
odtrgani kos srca.

Dani se.
V mojem sotočju
Me z ostrimi kljuni
Zbiralci mrhovine
Cefrajo in pod
Njihovimi kremplji
Skeli le drobir
Luknjičave popkovine
Iztrgane iz tvojega drobovja.

V meni se pretakajo misli brez reda in
pritajeno popuščajo ekstazi duha,
ki je brezmejna. Ven, ven, življenje,
kjer stene ne padajo nate.
Na vrhove jutranjih zarij,
na vetrove brezmejnih poljan,
na grobove pozabljenih misli.

Prozaičen molk preseda:
Preseliti se, prezračiti sfinge prahu,
nasesti ekstatičnim strastem.

Pišem pesem...

Minila je ura.
Še vedno pišem,
isto pesem...

Vprašam se

zakaj?

Bila je zaničevana.