Še meni eno porcijo
kipeče belega oblačka,
tistega, ki brezi mlado listje
podloži z vijoličnim satenom
in vso napetost burno spravi
v nekaj poznih luž,
iz katerih se posmeje sonce.

Svet bi moral biti mavrica
pa je prepoln rdeče

ki si jo zjutraj
razmažemo po licih
in pogumno odrinemo
v nov boj

za en sam
čisto majhen
a samo naš
košček mavrice.

Kjer melodija
zaigra podoknico
sirenam
je glasba
vstala
iz potovalne
torbe
je klicala
krmarje
poslala veter
v jadra ladij

Že takrat
(ko si bil prvič
pri meni)
je bila v predalu
sekira (a ti nisi
vedel in jaz nisem
nič rekla)

Imam oči
  a te ne vidim

Imam ušesa
  a te ne slišim

Imam jezik
  a te ne okušam

Imam nos
  a mi ne dišiš

nisem od tukaj
sem nekaj... v zraku...
vedno leteča    NAD
sončni žarki me grizejo v peto
nikomur ne dajem pomladi
držim jo zase
egoistična monarhistka
moja krona tako sladka

slavijo me pesmi
vilinsko zvezeče
listje rumeno pada na moja pleča
dogodki nosijo s seboj vonj
malin in nageljev
smešna je vaša luna
tako bledolična
obsojena na smrt