Tako daleč...
Kot na drugi strani
Nekega čudnega oceana.

Vidim se
Na drugem bregu.
Vidim se -
Banalno,
Kot zrcaljenje zrcala.

Zakaj se čudim,
Ne vem.
Zakaj bojim se...
Ne vem.

Nasvidenje noči v konjaku,
ko sem se sprehodil čez volnene travnike
in po preplašenih prstih se je jutro priplazilo
na teraso, med topole in v kamenje vodnjaka.

Oblaki so kričali
kot raztrgane ovce
in deževalo je,
da se je pokrajina
zlivala v blatne odtoke.

Sedaj
čutim ceste iz golega peska,
kot žile, ki utripajo v pričakovanju.

Ponoči sem imela pesem.
Precej natančno se spominjam
kako sva se držali za roke
v vročični lenosti.

Smehljala se je in mi šepetala v uho.
Malo sva se ljubili,
zapletali metaforo.
Žgečala sem jo po črkah
ona mi je ljubkovala pljuča.

Dobro se spomnim,
zaspala sem v njenem objemu.

Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a  jih ne morem izustiti.
Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.

Nekomu,
ker je tako obupno daleč.
In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene od molčanja,
že skoraj onemele
in  brezčutne.

v mehkobo oblakov
si položila
svoje razgrete obline
se zalesketala v siju
ognjenega magnetizma
zažarela v magični moči
privlačne posesivnosti
potonila v objemu sanjačev

Ne zbodeš me samo ti,
ampak tudi ti.
Ne samo zaradi tvojih dejanj,
ampak tudi njih.
Kriv si ne samo ti,
ampak tudi ti.