Blede niti zapirajo nočno panoramo
Potaplajm se v brezčasje jutra
Spiram bolečine prejšnje noči

Vije reka se v meglic daljavo,
žubori v slapičih dvignjenih nad strugo,
pritegne ji vodomec gor z drevesne veje,

presk...

le del sem nečesa,
samo številka, sama,
nihče me ne pozna.
ali pa ja?

Ko bi mogla, ko bi smela
masko z obraza bi ti snela
čeprav že vrsto je let
v visoki si družbi
bodi preklet.

Na moji dlani
so zarisane črte,
globoke struge
deročih veletokov:
kje je ocean?

Ne menim se ne za uro,
ne za datum,
ne za vse letne čase.
Kar čepel bom tam
in čakal nate.

Življenja smisel vidiš ne.
Sama sebi smiliš se.
Nikomur ljubezni ne razdajaš.
Čudiš se, kaj vse ...

Stoletne vode,
uničujejo stvari.
V oči bode,
nemoč ljudi.

Strah me je vode,
bojim se njene moči.
...

Kričim na vso moč
pa vendar ni glasu,
kličem na pomoč
a ostajam brez besed.

Prav vse znaš sam.
Nič te ni sram,
da vsak nasvet spregledaš.
Oprosti nam,
občutek imam,
da sebe že najedaš. <...