Bobnijo zvonovi.
Napeta opna mehurja vibrira.
Akustika perfekcionistov.
Pod regratovimi listi
se skrivajo mravlje.
Celice pretresa strahospoštovanje.
Na suhem ne pride
do kratkega stika.
Molitev, spoštljivo skloni glavo.

Jutra s tabo
vedno se jih bom spominjal:

med nama predihane rjuhe, na oknu
topel majski dež.

Prazna Topniška v nedeljo, ko te pred
blokom opazujem, kako kadiš zadnjo cigareto,
oblečena si v ohlapno rjavo trenirko,
tvoje oči barve neba
v lužah.

Kaj razmišlja voznik avtobusa
ko tiho kadi in si
gleda v čevlje?

Na končni postaji čakam in se
sprašujem o teh stvareh

Poldne je že mimo in nisem še bil v mestu

Malo me skrbi, ker ne vem, kdaj točno
odidem

Nosim, nosiš,
nosiva, nosimo.
Nosíte.
Nosímo,
imejmo se radi.
Nisem,
nikdar nisem.
Nadja, naravnost,
s krmo naprej
navzgor
postrani
kot po navadi.

Nocoj mrak hrumi,
poplava sanj namaka
možgansko deblo.

Bežiš v pozno pomladanski sneg
stopljen z medenino oblakov
bežiš v poznopomladanski veter
poln vonja nezrelih češenj
bežiš v poznopomladanske mite
nevedoč za umiranje senče
bežiš v poznopomladanske sanje
proč od supernove tvojega ozvezdja

Bežiš v poletje
kot da bo tišina razčistila živčevje
pomirila neznosono brenčanje neba.