tiste mrzle zime
sem presekal krogotok
tistega žalostnega decembra
sem presegel tok besed

na obglodan skelet razmišljanja
sem obesil preperel vojaški plašč
in spomin
je obolel kot sen
in zabubil sem se
v vlecljivi ovoj gnusa

Ležim v postelji
in neizmerno pogrešam tvojo roko okrog mojega pasu.
Tvoja majica diši tako lepo,
da se samo nasmehnem.
In ne, nisem na dnu.

Preveč kilometrov vstran,
ampak v mojih mislih še vedno vsako minuto.
Tvoj zadnji pogled,objem,nasmešek.
Še vedno so v glavi.
Vse me spominja na tebe.

Drevo se zvija.
Tema ugrabi strelo.
Nikjer žive duše.

Podoji me nedrje
zeleno, vzvalovano.
Nasiti požrešne čute.
Povleci za nit hrepenenja,
odvij pričakovanja
ob spremljavi orkestra
v črnem fraku.

Na brezvetrju besed,
lava z zaprtimi očmi
posodi prejo luni.
Pod žarometi zvezd,
se solze večera
pritajeno spuste
po občutljivem nedrju.

Kokon pesmi
razprede svilene čute
v neskončno prejo.

Izgnane vrednote,
zmedena dota,
semena brez vetra.