| Napisal/a Kvazimodo, v ponedeljek, 08. jun 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a jih ne morem izustiti.
Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.
Nekomu,
ker je tako obupno daleč.
In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene od molčanja,
že skoraj onemele
in brezčutne.
Nekje na vrhu jezika,
nekje na robu kričanja
so se zagozdile
v trudne korake,
in jih ne morem
priklicati v pesem
in jih ne morem
podariti srcu
in nekomu,
ki diši kakor jaz
po tihem in samem.
22.06.2009
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
