Smrt njim, ki ponosni stojijo na gomilah trupel naših sanj.
Smrt njim, katerih pogledi počivajo na mestu v dolini;
upirajo svoje oči v stvari, ki se jih ne tičejo.
V vsako ulico.
V vsak drevored,
kjer se med divjimi kostanji vrtinči vonj izpraznjenih življenj.

Budim mesečino
Nevihta trese prezeble ostanke sanj na verandi
Polnoč še ni pognala listov
da bi se skrila v zelenkasto zavetje

Draga svetla luna,
odnesi moje čute daleč tja
in napolni moje prazno srce,
napolni ga s svojo čudovito milino.

Sedim v sobi
nekaj sveč
plameni v toploti plapolajo
rišejo sence na zid in obraz
nekje v daljavi zvončki cingljajo
naslonjač, ovita v mehko odejo

S svojimi lasmi,
si napovedal vojno
in s svojimi očmi,
dviguješ prah.
Tvoja postava je prvi poveljnik,
tvoja zapestja pokoren soldat.

Ali vidiš žalost v očeh?
Žalost v očeh, žalost v grlu,
žalost v srcu, v duši tišči.
Žalost še v palcu na nogi.
Vse od žalosti ihti.