trije človečnjaki zliti v marmor
ždijo so skupaj komaj za enega

os moje cikličnosti
moje opominjanje naj presežem
vsakega od njih

nekaj me rahlo poboža po jeziku
dotakne se strun mojega neba
da začnem nezavedno tkati
te uvele klobčiče črk vsakdana v
nedotrajane in neizrečene besede

GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.

Prišla je potiho.
Prinesel jo je led in mraz,
ki je žvižgal okoli mojih kolen
in mi risal modre ustnice na bel obraz.
Lisice, ki so nama jih priklenili na
avto, so priklenile vse kaj drugega.

Začel bom vse še enkrat.
S prvo besedo,
s prvo hojo,
s prvim zlomom.
Trenutek sem zamrznil v večnost.
Zdaj se dolgočasim.

Golo v vazi dežja čaka,
da ga odkrije čudež.
Golo misli, da je provokativno
pa le cvetje upogiba.
Smešno...
Misli, da bo čebela znorela,
ko bo videla gol vrt.