V vetru, puščavi griva izigrava leve in desne.
Rajajo po pesku kot vrtalke božične.
Sem ter tja ji šibajo očke...
in za vrat in očke zatisne.

Krhek in utrujen je tvoj obraz,
ko mi pravi,
o, danes je lep dan...
in se pod roko odpraviva na sprehod
okoli klopce.
Počivava, ker vsak dih boli.
Jesenski veter se zaletava v uvelo listje,

21 kraljev s prebodenimi srci lebdi v krogu nad menoj
21 kraljev golih, z okamenelim izrazom groze
21 kraljev čaka, da se z vsakim pogledam v mrtve oči
21 kraljev izpraznjenih, nemočnih, slepih...
21 jih je, ki čakajo, da se jih obudi
21 jih je, ki si želijo neskončno nežne, nežnosti
21 jih je, katerih mrtvaški hlad, moje srce razplameni

Kaj se dogaja...?
Ljudje so...Strah me je njih... odziva...
Prosim, spregovori o tem...?
Bom, ko bom premagala strah.
Nehaj me skrivati...!
Oprosti. Ostati moraš v moji notranjosti…
Sem skrivnost...?

pozornejša
pozornejša na izven-realne dražljaje
čutim glas tujega jezika tujih ust
ne slišim ... le čutim vibracije besed
od kje vse to prihaja?

Tvoja roka mojo boža.
Rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom.
Zdaj kot žamet, spet kot svila.