Si znam le s prsti
česati lase. Potem se zmršena sprehajam
naokrog in pozabljam, da ta log
ni samo moj Bog. Lastim si visokopoletno
preletavanje lastovk in skobčev jokavi klic. Preganjajo nas,
drago Veličanstvo. Kje naj spletamo nova gnezda,
prepričani o dobrodošlem vračanju v prva?

Oh. Spet vstajenje padlega
krivoverca, ki je nasilno
pregrizel, oskrunil, zanikal
zarjavele verige in okovje
utesnjenega idealnega sveta.

Mraz čutim.
Počasi
in predirno
mi sega pod kožo

Resje misli prerašča srebrna cipresa
ob robniku spominov hladnega kamna.
Stebri so moji.
Zato ne bom nikoli spraševala ali
sem in nikoli potrebovala nekoga namesto sebe.
A me vseeno šibkost razjeda.
Toliko bolečine

Dviga se iz puščave njegov glas:
uničil sem življenje!
Brez živeža, brez oblek.
Gol ležim na vročem pesku.
Daj! Reši me od tod!
Ta votla igla, ta presneti strup.
Igra, igra, igra.

V svetu senc, Pogum se Prestraši
Velikodušnost postane Sebična.
Moč se skrha do Ranljivosti.
Dejavnost pase Lenobo.
Pamet se v Trapo zaljubi
V temi se ničesar ne opazi...
V svetlobi pa se izrazi