Ob oknu brez okornih korakov
na sedežu št. 36
na neskončni valujoči cesti
plavam z galebovim krikom v srcu
pobiram sledi rib v plastično vrečko
da lahko mislim misli morskih deklic
žagam drevesa za najin drevak

Široko odprte oči
kot širno morje,
kot neskončna širna planjava,
kot sonce
(ki bo padlo v jezero),
kot veter, vedno odhajajoč,
kot mlado srce,

Če zagrneš
poletne zvezdnate galaksije,
da ne vidijo čez preprogo neba,
izginejo še tiste medle sence,
a le na videz.
V resnici se skrčijo
v ljudi,

Preostajajo mi ustnice,
ki sem jih zapisala morju.
Nikjer drugje ni toliko 
   besed in šepetanja,
toliko ljubezni in igranja,
   vetra,
      diha,
   barv,

Tam, kjer svojim željam branim,

so v tvojih ostale skrčene moje dlani,

tam so ostali moji poljubi,
ki sem jih žgala v tvoje oči,
tam so ostale vse najlepše misli in

E202
vsak nadomestljiv
E953
drobec med miljoni
E543
zakaj me ne pogrešaš