V globini srca,
spet nevihta igra.
Iz ust želijo privreti besede,
ki podarile bi tvoj kruh.

A počasi mesiš tes...

V nebo vpijoč
nasmeh sivega vsakdana,
brezsledje praznih besed,
ko se v hladu mesta znajdem.

Kot smog se zdel ji je njegov dah.
Škodljiv, dušljiv, omotičen, slab...
Ni hotela več govoriti z njim.
Besede njegove so smrdele. Beri dalje...

Se vsedla je na krhke stole živih,
kot že mnogokrat prišla je na obisk.
Krik cenen, zamolkel grom, ne zgrizen vrisk Beri dalje...

sm,
k sm tko
površinski.

Ko niso s kavlji, koli in mlatiči
uspeli mu zlomiti volje in duha,
na raženj ga priklenejo biriči,
da bi v pekl...

Ko že dolgo več ne bo sledi o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Ko več ne bom smehljajev risala...

Vidm, a sm slep-
prazne so oči.
Kričijo nema usta,
sprašujem se kje si?

Dobra moja ljubavi,
spavaš u meni tijelom
i svojim vrijednim usnama ljubiš.
Povremeno strepiš jesam li sretan s tobom
i kad...

V globini, tam nekje pri dnu
išče te nekdo.
Tam kjer luna, tam kjer zvezde
našel te ne bo.