Zdaj sm nekje
med koncem in uvodom,
nekje med oceani praznine
in med poljami veličin;

tu nekje sem

Navihano početje luninega žarka
v mojem spočetju poplesuje,
igra se z DNK strukturami,
iskre skriva, luna dela, da in ne nagaja,
je že prav tako: le komu ni?

In režem črte s koraki
globoko odmevajoče temeljito temačnimi

Čez dan
Čez mesec
Čez naju

Gda na zahodu vzhaja sonce Horizont je sešil zemljo z nebom Upam se Vse je dovoljeno, na pusti obali Skakalec se poveže v kamen Moja pohižna ljubezn gleda skozi kletno okno Zakaj imajo ženske 469 kosti več kot moški Zakaj imajo ženske manjsša stopala kot moški Zakaj ženske ne smučajo In zakaj sonce zahaja na zahodu Srce si je treba iztrgati

Doklej bom še čakal nate
cvet pomladni,
na tvoj nektar sladki,
ki ga skrivaš med pestiči,
tam nekje globoko
pod napetimi brstiči?

ne prvič
niti drugič
pač pa že mnogič
si grizem en in isti noht
ker se ne spomnim
kje sem pozabila svoje umazane nogavice