In ti si, boš jaz!
Krokodili pijejo
črno strugo
mojih sanj,
na nebotičniku
prekrit s soncem
svetel panj.

Rezilo svetlobe
je bilo pravično
in je razdelilo dneve
v oskubke domišljije.
Arhitekti edine vere
so neusmiljeno zarisali
apsido ničnosti nad svobodo
prave vesti.

Sveže nebo se je zlilo
z gerbero na obrazu
in ti si padla v dan,
ko si bila zvonik v morju.
Jagnje in ris
sta se sporazumela
za tvoje srce.

Distorzija notranjega glasu na koncu jezika,
ponavljajoč akord po nacefranem živcu
nabija, mami v ples golega obraza med maske
brez kančka sramu, brez ritma plešem.

do jutra si z objemi risal moje telo.
oblikoval si me v majhno deklico,
ki za življenje rabi le tvojo bližino.
od tvojih poljubov so mi zardela lica...