I.
Večer se usodno bliža; mrak briše
nepomembne detajle in dnevni kič,
pušča le bistvene obrise drevja, hiš ...

I’m alright!
I’m OK!
That’s what I always say.

But I’m no...

Kot stekel pes
drvim čez planjave.
Iščem poti do nekoga,
ki mu pela bo
palica hudičeva…

Z jutrom se je sonce na pot podalo,
mi nežno pot je nakazalo,
mi ljubezen pripeljalo,
me z radosti življenja je navdalo.

Beri dalje...

Osmijeh mi ne silazi s lica
makar nasrću na mene vijesti
koje bi me nekad gušile od jutra
i učile me kol...

Spet mak rdeč, dehteč,
Na poljih vabi k sebi,
Ta nežen cvet omamen,
V pesmi bom poklonil tebi...
Beri dalje...

Noč je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.

Zvezde dovolj ostre so,
kame...

Glej sonce je vzšlo,
preveč visoko,
preveč veliko,
da bi bilo mi všeč.
Raje se bom vrgel
v brezno globoko,
Beri dalje...

Vsega je enkrat konec!

Še ptice umirajo pojoč,
veter upeha prek planjav,
in tebi zagotovo nekoč,
korak potihem bo zastal.

Govoril bom o izbranem,
govoril bom o tistem voljno danem,
govoril, ne da prizadenem,
govoril bom o srcu tem predanem. Beri dalje...