Železno pismo,
razbeljeno od v naglici
zapisanih argumentov.

Predolgo, pretežko
za goloba, ki ti ga pošiljam?
Morda.

Toda kdo, reci mi,
kdo od naju
bo potem pretrgal
tišino, ki sva jo drug drugemu
spletla čez usta?

Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.

V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.

Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.

Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.

Slovar ljubezni je najino najljubše čtivo.

V njem so zapisane skrivnostne besede,
ki si jih šepetava z očmi.

V njem je najin molk.

Nihče, razen naju, ga ne more brati.
Nihče, razen naju, ga ne more videti.

To knjigo lahko odpre
le tvoj pogled.

NEPOMOGLJIVO, brez obraza
ostaja zapisano,
govorjeno kopni
z vsako besedo.

Koliko rož,
pod gomilami snega,
čaka tvoj molk,
da imenuje tiste, ki spijo
nikogaršnji sen?

Sežigam tvoje ime.
Tvoje ime, ki se je budilo z jutranjimi ptiči
kot rosa na mojih ustnicah.

Danes me davi v grlu.

Sežigam tvoje roke.
Tvoje roke, polne topline,
nekoč tako majhne v mojih, skoraj otroške...

Dve hladni kači hlastata po meni,
dva modra plamena.

Sežigam tvoj glas.
Tvoj glas lastovice v letu,
kako mi je pel pod obokom neba.

Pod obokom neba zvoni mrliški zvon.

Davni iskren pogled,
ga je osupnil,
iztrgal iz iluzij,
bil je šokantno vznemirjen.

Oči so bile polne,
prava lepota življenja,
naravno zelene
s priokusom dobrote.

Ni mogel zdržati
in se umaknil po nekaj sekundah...
To mu je dalo misliti,
ni si znal pojasniti...