iz vsega,
kar nič je,
pronica v biti.
v svilnato senco,
kipečo v nebo.

Bilke trave slišiš rast,
ti nemo ostajaš zadaj.
Večji od tebe je le hrast,
z njim se zdaj ubadaj.

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do koreni...

Svet je spolzek
- reši se, kdor se more -
polzi mi skozi dlani.

Drsim po glagolu pijanem,
kakor med po mehki koži,
vonj cvetlic,
je ubrano perje belih golobic,
za vrati v kotu spi cel kup sam...

Dvomiti o tem,
kot je dvomil Shakespeare
...
Jaz ne dvomim in nikoli nisem
...

»Ne bom! si rekel trmasto
in se nakremžil furjasto,
»Nisem lačen!«

Nič čudnega,
prazna vrečka ...

Zakaj prideš k meni
in govoriš?
Ali si preveč oblečena,
da bi se slekla
ter utihnila?
Kako to, Beri dalje...

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So ga...

Tako staro in umazano.
Tri stene in le ena vrata
za popolni užitek.
Utesnjen in majhen.
Zmečkan in zavržen
se ...