Postal sem
vse bolj zagret
in zavzet,
da postanem
ta poet,
a rime mi križa klima,
ki nikakor se ne rima...

Pod ostrešjem besede
Sem
Le še razprt les

Na večer ko se mrak pretegne
Čez kosem
Razbarvanih brez

Neumorno me spreminja, utruja telo
edino njemu ne morem ustreči
vse drugo lahko v hotenju preobrnem
le dnevu in uri ne morem...

Včasih gib upogne veje.
Včasih se zaziba hrast.
Zvezdna roža se le smeje.
Lutka nosi bel obraz.

Ko zjutraj vstajam,
ti greš spat,
ko mislim nate,
ti že spiš,
ko se zbudiš
sem že zaspal...

Nekoč padla bo zavesa,
ko konča se igra,
iger vseh.
In midva,
vsak na svojem koncu odra,
bova tiho obsedela.