V hladnem včeru
sediš za okroglo čajno mizico
in si iz ust jemlješ besede.

Polagaš jih v vedno bolj prazno
kavno skodelico pred seboj,
skoraj ti že uhajajo čez njen rob, 

Pisarna.
Mir in tišina ...
Komaj slišno tipkanje.
Šumotanje umirjajočega se
prometa.
 
Preblisk.
Nemir in misel nate ...
na tvoj pogled, nasmeh.
Brbotanje vznemirjujočega se
telesa.

Najbolj strašna je milina, kjer smrti dah, se v tujo srečo izliva, kot rosa nežna nje lepota, v sebi obraz morilca skriva.

Vroč je dan pripeko puščal,
midva karte sva igrala.
Moj pogled je njej dopuščal,
da je sladko goljufala.

Tvoj bukoličen tek zamre
ko prestopiš reko
skoraj utopljen pogleduješ
v globino in ti je nekako žal
žal ker te mika sika ti
slika v zrcalu Heraklita