Morda boš jutri zrela, Pesem,
počakaj zdaj še v meni!
Umiri konje, hitri Kočijaž,
ne ženi jih tako v dan rumen...

Nisem se zbudila
ob truplu
prepotene noči

Nisem te umazala
s svojim telesom

Smrt in življenje
sta v meni
dve neponovljivi podobi
brez obrazov
nikoli
ne gledaš jasnih oči
tu...

Nisi borac ali bitke
Nekako same nađu te
I tada volio bi nestati
A nema šanse da se skriješ
Da te ne primijete

Poberi ven koščice
in
posadi
sebi
lastno
drevo.

Vrh nad oblaki,
triglava skala reže
v zmračeno nebo.

Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze...

Žarki zbadajo
gozdna tla, budijo mah;
škrate in palčke.

Le s palčko bi se dotaknila hudournika mojih misli.
Kot bliskavica bi se v trenutku razsvetlilo in
čarobnost bi misel v preliv sanj potop...

Mladost vije svoje poti,
norost umika razum z dlani,
noč krasotica temnih senc, motnega bliska,
kaže svojo moč, ko na trenut...