vonj rdečega žameta
mi popije vrat
da zrak zapoje
skozi razpoke dežja

Z ostrim jeklenim rezilom.
Vbadaš, vrtiš, slednjič zarežeš.

Šele takrat se ti zdi,
da dihaš, čutiš svoj bit?

Ko zarišeš živo rdeče,
sladko-žgoče krvave sledi?
Razkriješ poslednje tančice,
razparaš osvojeno jedro?

Misli potujejo po širnem podzemlju kot sončni žarki,
oči vsrkavajo vso lepoto navidezne resničnosti,
ki kot prozorni negliže razkriva le najbolj očitno…
ni nam treba vedeti, da je idila kratkotrajni utrinek,
saj izgine v enem dihu…
Želim si meteoritov, želim si pretresti misli…
V enem gibu!

V jogurtove lončke lovim zrak,
ki ga izdihuješ
in ga hranim za trenutke
polne osamljenosti.
Takrat ga potegnem vase
in si napolnim pljuča
s tvojimi tihimi grehi.

Nekje nad besedami sva se spoznala,
tako prepojen z preteklostjo si trepetal pred mojim bitje.
Jaz pa sem ti želela pokazati prostor svojega verovanja.
Nevzdržno je krik v meni preraščal v željo po ljubezni!
Ti pa nisi želel odpreti vrat k sebi, po katerih sem udarjala s svojim krvavečim srcem.

bašem se s paracetamolom
da bo bolečina izginila
in ko bo
ne bo dejanskega dokaza za obstoj