Noč temnejša od najglobljega prepada,
dnevu ugasnile so vse luči,
srd nepotešena blodi,
ubija, beseda vsaka neizrečena.
Bledo lice brez izraza,
prosi, Vanj strmi
a odgovora ni.

V krempljih ( na krilih) svobode,
nešteto končnih poti.
Pričakovanje odločitve,
morda rešitve..., ki je ni.

Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi:
Me ljubi?
Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi:
Me ljubi?
Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi:
Me ljubi?
Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi:
Me ljubi?

Na vrtiljaku sem.
Že tretjič zapored.
Tukaj lahko jočem,
pa mi veter solze
sproti posuši.

Sezuj si čevlje
kadar stopaš med mrtvimi;
ni vredno, da duhajo
tvoje novo usnje…

Kdo je prvi
izrekel besedo
ki je lebdela
v nebo poletela
in se smehljala
ob jutranji zarji