|
Od Amadeus
|
|
Ugasni že luč,
moje telo od vročine žari,
naj ono prostor razsvetli. |
|
Beri dalje...
|
|
|
Od Amadeus
|
|
Ni naključje,
da sonce dahne vame,
ravno, ko ji oblak grozi z dežjem. Ni naključje,
da morje teče k meni,
ravno, ko z zahoda pošiljajo vihar.
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od lesta
|
|
Čutim razpadajoče delce živosrebrnega vetra... Konice belih igel me prebadajo, medtem, ko iščem tvojo točko v praznini. Pozabila sem preteklost, da bi se prebudila v novo jutro. In zgodilo se je... Vse je tako |
|
Beri dalje...
|
|
|
Od lesta
|
|
Bel list na mojih črnih vejah si. Tvoje misli rišejo preteklost. Del sebe si pustil med stenami njenih ozkih hodnikov. V njej živiš. Sedanjosti si izbrisal stopnice, po katerih bi stopal nebu naproti. |
|
Beri dalje...
|
|
|
Od mathea
|
|
v večernem hladu
odprto oko zre v nebo
išče dišečih metuljev
v bledolični luni
ki seva sanje pojočih ljudi
ovitih v nežno odejo
rožnato tkanih misli
|
|
Beri dalje...
|
|
|
Od Amadeus
|
|
Zaprem oči in se zazrem vase.
Vse kote moje notranjosti
osvetlim s sojem mojih oči. Toliko smeti!
Toliko nepotrebnih stvari!
Koliko balasta!
|
|
Beri dalje...
|
|
|
<< Prva < Prejšnja 571 572 573 574 575 576 577 578 579 580 Naslednja > Zadnja >>
|
| Rezultat(i) 3469 - 3474 od 4118 |
