Podoba časa se izmika,
nič se ne ve, kdaj, kako.
Izmaličene podobe se
skrivaj zavijajo v tuje kože.
Kot plašč poraza, ki se umika brezupu.
Kot plašč priznanja, ki nikoli ne spregovori.
Zavijajo se v kože zgubane od truda.

Bogata nagrada tistemu, ki
lahko mi pove, kdo sem in kaj mi
pomenita strast in ljubezen, ki ve
kaj iščem v svetu; naj kdo mi pove
kam pelje me cesta in kdo vodi me,
kje in kako bo končalo se vse.

Krhka, kot je krhka drobna snežinka,
ki v zimskem polmraku
pada in se vrtinči v zraku,
vse do trenutka usodnega stika
z zemljo, ki lepoto v trenutku umori,
da zlomljena izgine brez sledi.

Zbudi se vendar, mar misliš prespati
vse svoje življenje? Mar misliš postati
kamnit spomenik vsemu, kar lahko bi
postala, če bi le hotela odpreti
oči in iztegniti roke k sreči,
sprevideti, da ni vredno zavreči

Diham, se smejim,
pojem in letim,
plešem in norim,
jočem in dehtim,
se ljubim –
torej živim!!!!!!!

Priprtih oči in drhtečih dlani,
v satenastem morju minule noči,
navdihnjena s slutnjo tvoje bližine,
z barvami sna zapisujem spomine,
sledim melodiji tvojih izdihov,
iščem zavetje tvojih dotikov,
s prvim poljubom izpovem brez besed,
da z jutrom ob tebi prične se moj svet.