Pusti naj teče in s sabo odnese
vse moje skrbi in vse, kar me boli,
naj teče in naj se ustavi šele,
ko spere sledi bolečine vse,
naj teče in s sabo odnese trpljenje,
naj teče, dokler ne odteče življenje,
naj teče in naj zaznamuje za vedno
vse njih, ki jih moje življenje ni vredno.

Ne, ne bom plesala pod dežjem,
da ne sperem si kože, las in oči.
Ne bom se nastavljala soncu,
da mi barve na meni ne zbledijo.
Ne, ne mislim se skrivati v senci,
hočem, da plodovi na meni dokončno dozorijo!

Jaz mislim, jaz mislim...
Hm... Kaj že mislim?
Ja, ja, mislim, da... Kaj že?
Ja, mislim, da... Ne vem.
Mislim, da se strinjam
s tistim, kar je prej on povedal.
To mislim. Ja. Važno, da sem.

Tiha glasba nad nama boža temo,
ob nama se igra na desetine sojev sveč,
ki rišejo po zraku tiste lepe oblike,
oblike dveh pregretih teles,
ki topita se kot vosek
in se zlivata v eno,
popolnoma skladno telo.

Okrog mene cvetovi drhtijo,
Zemljo krasijo.
Tisoče drobnih pogledov, želja.
Upanje vsako sekundo nekje vztrepeta.
Kje sem?
Kje sem,
da grem mimo sveta?

Skozi čas, 
pokaže se pravi obraz!
Slej kot prej,
vsaka maska zbledi.