ko se pesmi pretopijo v marcipan
in se vso telo blešči v soju snega
se vse melodije vtopijo v vonju po ekstazi

nekega dne mi bodo oprostili vsi
da živim

Povej mi,
kam si odšla,
da grem za teboj ...

...čeprav si v temi onkraja
ali se skrivaš
v bolečinah sveta !

Kot žarek, ki prodre skozi oblak,
si ti prodrl vame.
Prebil si težko senco
nad cvetočim travnikom,
ki onemogočala je lesk petalov.

Po mirni gladini kože potuje
po mojem telesu kot ladja čez morje,
pušča za sabo toploto sledi,
bolečo izkušnjo, ki dušo miri,
z ostrino izganja boleče strasti,
ki spira jih z mene ta reka krvi.

Nekoliko mraz je, kajne?
Privij se k meni,
da tvoje toplo telo
segreje moje.
In moje telo segreje tvoje.

Nihče . . . 
ubij
moje upanje
in smisel
življenja