mlado kot biser lesketi se,
odbija vonj in barvo svoje volje,
čar se v senci sam nariše,
nizkorasli grm visoko gleda,
saj malo srce še bolj bije,
nasmeh na tvojih ustih moj zasije,
kako že spet vse je skrito,

se ti kdaj zazdi modro nebo
morda vse preveč svetlo in jasno,
angel oblakov ves nasmejan pozdravlja
razigrane duše in pesem ptic ponavlja,
april razliva se pomladni maj,
glasno se sveti ta izmišljen raj,
dolgo se skriva v smehu rahel jok.

le dvoje svetlost žarku podari,
ki na dveh potokih slave zvira,
tu pač vdano sebi pot odpira,
da na listju naše lice zažari,
lepota strastna že od vekomaj bogata,
in v globini je ta druga, ki premaga,
in iskri se kot nedolžna rosa naga,

Cvet. Na njem čebela.
Pogača. Na njej sinica.
Gnezdo. V njem življenje.
Sončni žarki sijejo na
svetoče drevo, ki brenči.
Nudi hrano. Rodi plodove.

Tako zelo ljubila sem tvoje lase,
nežne kodre, polne topline,
veter v njih ovijajoče igral se je,
v njih je bil vonj tvoje bližine...

Kaj čakam na klic?
Torej čakam na nič.
Končno klic. In res. Nič.