Vem, da obstaja smisel
v tem deževnem času,
ki topi sončni spomin
na jeziku še enega oktobra.

In vem, da je pomen pozabe
v brezčasju, ki počasi kaplja
v preraščanje lastnih bregov.

Pa še marsikaj vem.
A z lahkoto vse zanikam.

Grob iščeš?
Pri zadnji sveči
naravnost.

Morje.
Pomežik svetilnika.
Ne me basat
Feniks.
Qui vivra, verra.
Ah, boli.

Že dolgo posedajo na robu lista
nabrani spomini,
težki in polni jesenskega dežja;

Že dolgo jim segaš pod kožo,
da bi znova šumeli,
v krošnji prebujenega duha.

I.

Objel sem rože.

Z rdečimi cvetovi
se odpirajo človeške dlani.

II.

Ti, bleda neznanka,
imaš nasmeh in svetlobo.

Posodi mi dlani.
Posodi mi drobne dlani.

V soju luči in hrupa
se oder sprazni.
S kozarcem piva v roki
čakam na naslednji val
bučnih kitar in kričanja.

Stemni se,
obrazi izginejo.
Ostanejo samo črne pike,
svetleče oči in
zamegljene silhuete.