V objemih skrivamo bogove.
Spregovorili smo in podobe so obstale.

Gol sem tekel,
da mi je voda oblivala gležnje.
V mislih so me ves čas grizle kače,
zato sem pazil, kam polagam noge.

Klical je ovce v popolni francoščini
(Greta Garbo! Brigitte Bardot!)
in napravil devetdeset sklec na treh prstih
(za vsako leto eno).

lahkoveren
kot sem
sem vznemiril tvojo dušo
zmeraj vse pokvarim

mrači se
lepim te s slino
zapiram kot pismo
poljubljam čelo
mirno spi moja draga

pojdi
vzami mi še zadnji dih
odidi
ne bom se boril

spustil bom zaveso
zaploskal bom
se ti priklonil
zmagala boš

verjami
ne bom se boril
to pot...
dovolj je bilo

Ne glej te svetlobe,
ki lije skozi doline,
pozabljene
na suhi dlani,
ki je še davi česala
vshičene trave.
Ne glej skalnine
v mojem očesu.
Ta minljiva zrnja...
Ne, ne, nič ni božjega
v jutranji halji,
v prestižu.
Zdaj ne glej več,
dovolj si videla
in nič razumela.

Muha poljublja
odtis tvojih ustnic na
vinskem kozarcu.

Ogrnjen z nebom
z zlatega Stola gledam
na mesto v senci.