Beli šum televizije je predstavljal
zvočno kuliso vsakdana,
ugnezdenega v njegov lajf.

Klikanje je odmevalo po sobi
med brnenjem ventilatorja,
ki je hladil mašinerijo,
neutrudno že tedne,
medtem ko se je na gumbu SHUT DOWN
nabral opazen kup prahu.

Kostanjev drevored
se je prepuščal vetru.
Stuljeni listi so dušili ječanje
bohotnega bodičevja. Na vlažni travi

je

ležala samo še kakšna odprta ježica.
Spomin na skrita pasišča rumenkasto
belih socvetij mre, ti so že zdavnaj
postali
sladkoben med.
Domehka

MORJE JE BILO RAZBURKANO,
SMRDELO JE PO GNILIH RIBAH,
SLAŠČIČAR JE PRODAL VES BUREK,
OSTAL MU JE LE JOGURT,
PARKIRIŠČE JE BILO POLNO,
BLIZU NAJU JE BIL STAR PAR,
ON SENILEN, ONA V MENOPAVZI

Prepusti se vetru,
da te povzdigne _
vse do sonca
(in tam se sežgi).

Samo zame.

Naj pade pepel na
zemljo _ da
naju ta združi
(kjer kri ne more).

Vse je bilo pod oblaki.

Zaprli smo dežnike
in našli kaplje, težke kot vesolja.

Tega dne smo se zavedli,
da preprosto mora obstajati
neprekinjen tok energije
navzdol v kraljestvo.

Raztrgam ji obleko
Slečem hlačke
Ukažem obuj si visoke škornje
In strgane žabe...
Obrni se in na kolena!!!
Zunaj je na okno prišel kos
Na igrišču dve vrani
Dijaki igrajo nogomet
Pripravlja se noč
Iz koša za smeti smrdi