bralci zurnala 
se zibljejo 
kot boksarske vreče
ko jutro na ulici medlo umre
in nekaterim ugasne življenska sila
drugim pa prinese žurnal
splezam na balkon,pozvonim in utrujeno
ozrem,
kot da bi se kdo ozrl, da v slovo pokima
cankarju, ali; jehovcem
če bi ulica zlomila čas
in ona
kot nalašč na koncu ulice
pa rečem: ej bratec elliot
evo ti žurnal

Jutranje sonce mi cvre kožo.
Ptice mi žrejo živce.
Na nočni omarici se bohotita prah in
pajčevina.

Oblečem se.

Stopam po ozkih ulicah in
globoko vdihujem smrdljiv zrak.
Ljudje me dušijo.
Oblaki me posiljujejo s svojo lepoto.
V bradi so se mi zaredile mušice.

v objemu dima
se zvija zlati plamen
nemirne sence
dremajočega starca
plešejo med zidovi

Pomagati
naravi
ne pomeni
delati
proti njej.

Po dolgem času
se spet odpravim v edini lokal v našem mestu,
kjer so cene še bolj slovenske kot evropske in kamor
policija le redko zahaja.

Ko se spustim v polmrak kleti, vame udarijo
alkohol, znoj, težki parfumi in pohotnost
kombinirana s provincialnim ljubosumjem.
Počasi se prebijam do ovalnega šanka,
sami neznani obrazi, skoraj vsi omamljeni, skoraj vsi nasmejani.