Nad levo ramo vzhaja žogasta luč
in v luči, drobno zrnce mraka,
širi žile teme, reže kose sveta,
na vse štiri kose. In čaka.

V potokih iz senc in sivine,
odseva skrita oblika sveta.
Zloščenost odseva privide,
noč je plašč, ki drgeta.

In ko približaš votel pogled,
ko monokel ves moten odseva,
da pogledaš tako zviška,
od blizu stvari se dozdeva,

v zadušljivi soparni noči
se prepotena
stisnjenih zob
prebijava

skozi okostenele koronarke srčne dame

za prvim zavojem
za prvim udarnim valom
za prvim priokusom krvi
te učim prefinjenih kretenj kačjelasih vlačug
pokažem ti kako se preudarno ubira krhke strune časa

Zadržanost
pridobiva
pri
začetnih
korakih
čut
vzajemnega
prijateljstva.

Sama v puščavi
iščem izhod.
Nobene oaze,
niti privida.

hlapiš z mene
še čez več kot tri dni
ko si vstal
s tabo sem vstala tudi jaz
zdej pa blodim med nebesi in zemljo
in se sprašujem kdo si,
kdo je ta, ki ga ne poznam
in ta, ki ne pozna mene
cela situacija je malo smešna,
ima me, da bi visela z drevesa,
tako z glavo navzdol kot v prvem razredu
ker bi morda tako vse dobilo nazaj izgubljeni smisel

Dežnik z zlomljenim vrhom.
Razraščena pajčevina v kotu.
Prah na steklenki pod posteljo.
   Razkrito!
Zadnji bonbon na dnu torbe.
Sporočilo prilepljeno na ekran.
Šopek rož pred vrati.
   Nepričakovano!
Dišeče kosilo na mizi.
Mehka odeja v noči.
Prvi sončni žarek na postelji.
   Prijetno!