Zidovi so bili morda iz marmorja.
Žar ognja prednikov je obseval celotno poslopje
ter risal neštete simbole na mrzel kamen.
Ankh.
Bo sonce izžgalo rane bolehnemu?

Tihi kiti luninih morij
v srebrnih valovih neznanih obal.
Brezkrvni na gori poje.
Mavrica. Bog.

Sladek začetek pod miljami časa...
in prvi občutek - spet ljubim...
nekdo spet prinaša zajčke s klobuka,
in vrtnice v pisanih pentljah
in sladke privide noči
in dolge trakove,
in lica spletena v gnezda iz smeha,
nekdo, spet prinaša...

Večno bova klateža,
večno begunca.

Daj,
nauči me leteti.
Mimo hočem leteti,
mimo
vrtajočih zračnih strojev v aorto.

Ujeta, zapletena
Za maskami vsakdanjosti
Na nitkah obvisim...
Vem kam želim,
A vsak premik... potegne
Me drugam...
V opomin,

Srce bije kot v omako padel čuft,
neizprosno, brez besed, trgajo se misli.
Srce nosi bit v večnosti zastrt,
bolesten je izraz, trepeče kot smeh apriori nazaj.